Številka na laboratorijskem izvidu se zdi oprijemljiva. Toda občutek, da je nekaj koristno in uporabno zgolj zato, ker je bilo izmerjeno, je past.
Vse pogosteje se laboratorijske preiskave krvi obravnava kot tisto najbolj resno, najbolj “odraslo” pot do izboljšanja zdravja in telesne zmogljivosti. Mnogi so prepričani, da se odgovor skriva v tem, da je neka vrednost “previsoka” ali “prenizka”. Morda je to kortizol, testosteron, holesterol, krvni sladkor ali pa morda nek specifičen vnetni marker, ki je letos pač v modi.
Ampak zbiranje podatkov prebranih iz vzorca krvi je redko tisto za kar se ga prodaja. Najpogosteje gre za bolj prefinjen način, kako zaposliti človeka, ki se mu ne ljubi ukvarjati z “napornimi” rečmi, ki dejansko nekaj spremenijo (rečmi kot sta npr. vadba in prehrana). Če je nekaj “izmerjeno” še ne pomeni, da je tudi “znanstveno”.
Le peščica markerjev si svoje mesto resnično zasluži. Njihova vrednost nikoli ni v sami številki, temveč se pokaže šele z ustrezno interpretacijo, umeščeno v kontekst posameznika pri katerem smo jih izmerili.
Udeleženci se bodo na predavanju naučili ločiti signal od teatra: katere markerje je resnično vredno meriti in kako jih brati, da nam dejansko povedo tisto kar želimo izvedeti, kateri markerji so zgolj predstava in se z njimi ne splača ukvarjati, ter kam je najbolj koristno usmeriti večino pozornosti, če nas ne zanima prazno teoretiziranje temveč konkretni rezultat.