Če je hrana lahko zdravilo, ali je prehranski svetovalec lahko zdravnik bolnika s kronično boleznijo?
Že Hipokratova zdravniška zaprisega vključuje zaobljubo, da bo zdravnik pri pomoči
bolniku uporabljal tudi prehrano in gibanje. Prevedeno v današnji čas, je pogosto del
»zdravniških zavez« prenesen na prehranske svetovalce, saj je dejstvo, da v
današnjem zdravstvenem sistemu zdravniki v veliki večini nimajo dovolj znanja in kar
je še bolj pomembno nimajo dovolj časa, da bi se skupaj z bolnikom lahko posvetili
spremembam vedenjskih vzorcev, torej tudi prehrane. Toda pri svetovanju bolniku z
eno ali kombinacijo različnih kroničnih nenalezljivih bolezni se svetovalec sreča tudi
z različnimi specifikami povezanimi s samo boleznijo in kar je še pomembneje z
različnimi zdravili in njihovimi kombinacijami, ki jim je pogosto dodana še vrsta
različnih prehranskih dodatkov. Neupoštevanje ali nepoznavanje vseh dejavnikov pri
prehranskem svetovanju ,pa ima lahko škodljive posledice za bolnika.
Namen predavanja je opozoriti na nekaj najpogostejših pasti s katerimi se srečamo
pri obravnavi bolnikov z nekaterimi najpogostejšimi kroničnimi boleznimi (sladkorna
bolezen, ledvična bolezen, revmatske bolezni, bolezni prebavil, srčno-žilne bolezni in
bolezni dihal, rakava obolenja, obolenja ščitnice...). Dotaknili se bomo ločnice med
prehranskim svetovanjem zdravim in prehransko obravnavo bolnikov. Kdaj prehranski svetovalec doseže točko, ko ne more in ne sme prevzeti odgovornosti za
prehransko obravnavo stranke?